Parkinsonova bolezen – vse, kar morate vedeti

Parkinsonova bolezen je zapletena nevrološka motnja, ki brez zdravljenja postopno napreduje. Zanjo so značilne klasične motorične omejitve in kognitivna zmedenost. Vzrok Parkinsonove bolezni ostaja neznan, a statistika kaže, da gre za preplet genetskih in okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na številne celične procese.

možgani in parkinsonova bolezen

Kaj je Parkinsonova bolezen?

V osnovi je Parkinsonova bolezen nevrodegenerativna bolezen z zgodnjim odmiranjem nevronov (živčnih celic), kar pomeni velik premik v možganski kemiji. V zadnjih 30 letih se je incidenca Parkinsonove bolezni povečala od 2- do 5-krat. Primarni vzrok Parkinsonove bolezni je visoko pomanjkanje nevrotransmitorja dopamina, ki skrbi za optimalno gibanje. Ravno zaradi pomanjkanja dopamina pride do motenj v motoriki (gibanju).

Lahko traja celo desetletje, da se Parkinsonova bolezen začne kazati s hudimi posledicami.

Simptomi Parkinsonove bolezni

Ne le motnje gibanja, ampak tudi različni nemotorični simptomi so značilni za Parkinsonovo bolezen. Simptomi, ki se pojavijo pri skoraj vseh posameznikih, so:

  • hiposmija (zmanjšana sposobnost vonja),
  • konstipacija (zaprtost),
  • motnje uriniranja,
  • ortostatska hipotenzija,
  • izguba spomina,
  • depresija,
  • motnje spanja.

V sklopu motoričnih sprememb pa se pojavijo naslednji simptomi:

  • bradikinezija (upočasnjena gibljivost in pomanjkanje spontanega gibanja),
  • rigidnost oziroma okorelost (posledično zmanjšana gibljivost in povečan mišični tonus),
  • tremor oziroma tresavica s frekvenco 4-6 Hz (pogosta tudi v mirovanju – v rokah, ustnicah, bradi ali čeljusti),
  • sprememba hoje (zmanjšanje nihanja rok, vlečenje ene noge, rahlo prekomerno upognjena drža med hojo),
  • festinacija (hoja, pri kateri se z drobnimi in hitrimi koraki lovi ravnotežje).

Tremor pri Parkinsonovi bolezni

Pri približno 30 % posameznikih, ki imajo potrjeno Parkinsonovo bolezen, ta napreduje v demenco, ki pogosto oškoduje vid. 

Diagnosticiranje

Zdravniki bolezen običajno diagnosticirajo z anamnezo in nevrološkim pregledom. Če se simptomi po začetku jemanja zdravil izboljšajo, je to še en pokazatelj za pozitivno postavljeno diagnozo. Testi, ki pomagajo pri diagnosticiranju bolezni, so:

  • računalniška tomografija (CT),
  • genetsko testiranje,
  • slikanje z magnetno resonanco (MRI),
  • skeniranje s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET),
  • izvedba krvne slike, ki pomaga izključiti druge oblike parkinsonizma.

Faze Parkinsonove bolezni

1. FAZA

Prva faza je najlažja oblika, pri kateri se simptomi sicer pojavijo, a niso tako hudi, da bi ovirali vsakodnevna opravila in splošni življenjski slog. Simptomi so v tej fazi minimalni, zato jih pogosto spregledamo.

Opazni simptom pri prvi fazi je npr. tresenje le na eni strani telesa.

2. FAZA

Druga faza se opredeljuje kot zmerna oblika bolezni, kar pomeni, da so simptomi veliko bolj opazni kot pri prvi stopnji. Očitnejši so lahko togost, tresenje in tremor, spremembe v obrazni mimiki.

Medtem ko mišična togost podaljšuje opravljanje nalog, faza dva ne poslabšuje ravnotežja. Pojavijo se lahko težave pri hoji in spremembe pri telesni drži, a odkloni niso tako veliki, da bi vplivali na ravnotežje.

Osebe pri tej fazi čutijo simptome na obeh straneh telesa, kljub temu da je ena stran prizadeta le minimalno.

Večina oseb v drugi fazi je še zmožna samostojnega življenja. Prehod iz prve v drugo fazo lahko traja mesece ali celo leta. Posameznega napredovanja ni mogoče napovedati, saj zavisi od vsakega posameznika.

3. FAZA

Pri fazi tri gre za srednjo stopnjo, kar pomeni pomembno prelomnico v napredovanju bolezni. Velika večina simptomov je popolnoma enakih kot v fazi dve, vendar je za tretjo fazo predvsem značilna izguba ravnotežja in zmanjšani refleksi. Gibi se upočasnijo, zato se dovzetnost za padce poveča.

Vsakodnevna opravila v tej fazi še zmeraj ne predstavljajo težave.

4. FAZA

V četrti fazi je mogoče stati brez pomoči. Za gibanje pa je morda potrebna hojca ali druga vrsta pripomočka. Parkinsonova bolezen se v četrti fazi odrazi zelo zahrbtno, saj posamezniku jemlje svobodo do samostojnosti.

Pripomočki za Parkinsonovo bolezen

Tukaj pride do nesamostojnosti v življenju, saj se gibalni vzorci spremenijo in otežijo gibanje. Samostojno življenje v četrti fazi ali pozneje lahko onemogoči številna vsakodnevna opravila.

5. FAZA

Peta faza je najnaprednejša faza Parkinsonove bolezni. Za preprečevanje padcev je potrebna celodnevna pomoč, kar pomeni tudi uporabo invalidskih vozičkov. Oseba s Parkinsonovo boleznijo v peti fazi je nezmožna za samostojno življenje. 

Statistika poroča o povečani zmedenosti in pojavu blodenj v četrti in peti stopnji.

Zdravljenje

Parkinsonove bolezni ni mogoče ozdraviti, a vendar lahko z zdravili pomagamo obvladovati simptome, ki so pogosto zelo izraziti.

Vsa zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje Parkinsonove bolezni, delujejo na principu nadomeščanja izgube dopamina. Če gre za napredovanje bolezni, vam zdravnik mora odmerke pojačati, a to lahko sproži nove neželene učinke. S tem namenom obstajajo druge metode zdravljenja.

Pri osebah, ki se ne odzivajo dobro na zdravila, lahko zdravnik priporoči globoko možgansko stimulacijo. Preko elektrod se stimulirajo določena področja v možganih, ki nadzorujejo gibanje. S tem namenom se lahko kontrolira in ustavi številne patološke gibe (tremor, togost, počasno gibanje), ki so posledica Parkinsonove bolezni.

Kateri so še ostali pristopi, ki obvladujejo simptome Parkinsonove bolezni?

Preventiva pri Parkinsonovi bolezni

  • Fizioterapija, delovna terapija, logopedska obravnava,
  • zdrava prehrana,
  • masažne tehnike, osredotočene na sprostitev telesa,
  • joga, tai chi,
  • meditacija in relaksacijske tehnike,
  • terapija s psi, konji itd.

Čeprav Parkinsonova bolezen napreduje počasi, lahko sčasoma popolnoma ovira vsakodnevna opravila. Ta opravila, kot so skrb za dom, delo na vrtu, sodelovanje v družabnih dejavnostih s prijatelji, lahko postanejo precej zahtevna vse do te mere, ko oseba več ni sposobna ohranjati starega načina življenja.

Doživljanje drastičnih sprememb je izjemno težavno, vsekakor z vidika svojcev, a s podporo, dobro oskrbo, krepitvijo kognitivnih in motoričnih sposobnosti se je oseba s Parkinsonovo boleznijo zmožna rehabilitirati do te mere, da se bolezen zaustavi na trenutni točki. To pomeni, da se napredovanje zmanjša ali v celoti preneha.

Fizioterapija

Pri prvi fizioterapevtski obravnavi fizioterapevti ocenimo posameznikovo funkcionalno sposobnost, ugotovimo vzroke težav in na podlagi ugotovitev načrtujemo program dela.

Mišična togost in bolečine v sklepih so pogost pokazatelj Parkinsonove bolezni in s pravimi pristopi se te težave lahko pravočasno odpravijo. Cilj fizioterapije je olajšati gibanje in izboljšati hojo, gibljivost in koordinacijo (usklajenost) gibanja.

S ciljno fizioterapijo pacientu omogočimo visoko telesno pripravljenost in sposobnost samostojnosti v življenju pri vsakodnevnih opravkih.

Eden izmed načinov fizioterapevtskih metod je tehnika s povečano amplitudo. Pri njej pacienta prosimo, da izvaja pretirane telesne gibe, kot so visoki koraki in zamahi z rokami. Na ta način se poveča gibljivost v sklepih in upočasni napredovanje hipokinezije (upočasnjene gibljivosti telesa).

Parkinsonova bolezen vpliva na recipročno (vzajemno) gibanje, kot je to na primer hoja s hkratnim mahanjem rok. Spremeni se namreč vzorec gibanja. Koristni za ohranjanje recipročnega gibanja so plesni tečaji, tai chi in uporaba eliptičnega kolesa.

Fizioterapevti poskrbimo tudi za napete mišice, ki kot posledica bolezni ovirajo gibanje. Da se prepreči togost in zniža povišan tonus (napetost) v mišicah, je najbolje, če se raztezanje opravi v pogostih časovnih presledkih čez dan, ne le v sklopu fizioterapevtske obravnave, ki je po navadi na urniku enkrat na dan.

Raztezanje pri Parkinsonovi bolezni

Načini fizioterapevtskih metod

Ker mišice s starostjo naravno slabijo, je vadba za moč ključna za vse, a še posebej pomembna za posameznike s Parkinsonovo boleznijo. Glede na fazo bolezni, se fizioterapevti odločimo za vaje z utežmi, trakovi in drugimi pripomočki ter tako progresivno stopnjujemo vadbo. Primerna je tudi vadba v vodi (hidroterapija), pri kateri se za krepitev mišic uporabi upor vode. Hidroterapija vpliva predvsem na tonus mišic, kar pomeni, da se zaradi toplote vode zniža mišična napetost in s tem poveča obseg gibljivosti v sklepih. Kljub temu da se fizioterapevtski plan sestavi individualno, v splošnem velja izbira vaj, ki izboljšuje gibljivost, zavedanje in izboljšanje ravnotežja, lažje izvajanje funkcionalnih aktivnosti, zmanjšanje mišične rigidnosti in izboljšanje respiratorne funkcije. Vsi cilji se med seboj prepletajo, saj že ob optimalni gibljivosti lahko pričnemo z vajami za krepitev moči. Ko dosežemo zadostno stopnjo okrepitve mišic, fokus postavimo na vaje za izboljšanje ravnotežja in tako naprej.

Fizioterapija pri Parkinsonovi bolezni se začne že pred pojavom prvih simptomov. S prilagojeno vadbo, ki jo omogočamo v vašem domačem okolju, vas pripeljemo do zaustavitve nadaljevanja faz bolezni. Skozi fizioterapevtski načrt vas pripravimo do ohranjanja samostojnosti pri vsakodnevnih opravilih. Kontaktirate nas lahko za brezplačen pogovor in določitev prvega termina.

Avtorica članka: diplomirana fizioterapevtka Monja Habjanič

Viri:

Tolosa, Eduardo, AAlicia Garrido, Sonja W Scholz in Werner Poewe. 2021. Challenges in the diagnosis of Parkinson’s disease. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/33894193/.

Mayo Clinic. 2022. Parkinson’s disease. https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/parkinsons-disease/diagnosis-treatment/drc-20376062.

Johns Hopkins Medicine. Physical Therapy for Parkinson’s Disease. https://www.hopkinsmedicine.org/health/conditions-and-diseases/physical-therapy-for-parkinsons-disease.

Cherney, Kristeen. 2021. The 5 Stages of Parkinson’s. https://www.healthline.com/health/parkinsons/stages.

/by

Kaj je demenca in kako hitro napreduje?

Demenca pomeni izgubo kognitivnih funkcij – mišljenja, spominjanja, sklepanja – vse do te mere, da ovira vsakodnevno življenje osebe. Nekateri posamezniki z demenco ne obvladujejo svojih čustev in njihova osebnost se zato lahko spremeni. Poznamo različne stopnje demence, od blažje oblike, ko oseba v dnevu večkrat pozabi kako opravilo, a se sama spomni; do težje oblike, ko je oseba odvisna od drugih.

Demenca se trenutno pojavlja pri 35,6 milijonih ljudi po svetu in je vse pogostejša pri starejših od 85 let. Seveda se lahko pojavi tudi prej, a v nekoliko nižjem procentu.

Poznamo več različnih tipov demence, vključno s Alzheimerjevo boleznijo, ki je najpogosteje razvita oblika.

Kaj se dogaja pri demenci?

Znaki in simptomi demence se pojavijo, ko nekoč zdrave živčne celice v možganih prenehajo delovati. Izgubijo se povezave z drugimi možganskimi celicami in posledično odmrejo. S staranjem vsakdo izgubi nekaj živčnih celic, pri ljudeh z demenco je ta izguba veliko večja. A ne gre pozabiti, da so možgani plastični, kar pomeni, da so zmožni konstantnega spreminjanja in obnavljanja. V nadaljevanju preberite, kako krepiti kognitivne sposobnosti, da se izognete demenci.

Demenca in izguba spomina

Znaki in simptomi se razlikujejo glede na vrsto in vključujejo:

  • izgubo spomina, slabo presojo, zmedenost in nejasnost misli,
  • težave pri govorjenju, izražanju misli in razumevanju,
  • težave pri pisanju in branju,
  • tavanje in izgubljanje v znani okolici,
  • težave z odgovornim ravnanjem, npr. z denarjem,
  • daljše opravljanje vsakodnevnih opravil,
  • impulzivno vedenje.

Tipi demence

Različni tipi demence so odvisni od nevrodegenerativnih motenj in dejavnikov, ki povzročajo postopno nepovratno izgubo živčnih celic.

1. Alzheimerjeva bolezen

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence pri starejših. Pri večini ljudi z Alzheimerjevo boleznijo – pri tistih s pozno obliko bolezni – se simptomi prvič pojavijo sredi 60. let. Zgodnja Alzheimerjeva bolezen nastopi med 30. in 60. letom in je zelo redka. Alzheimerjeva bolezen ni nalezljiva bolezen, a nezdrav življenjski slog in možganske poškodbe povečajo možnost za nastanek bolezni.

2. Frontotemporalna demenca

Redka oblika demence, o kateri ne slišimo prav pogosto, je frontotemporalna demenca. Običajno se pojavi pri osebah, mlajših od 60 let, in pri kateri je zabeležena pojavnost 1 oseba od 50-ih.

3. Demenca z Lewijevimi telesci

Pri tovrstni demenci gre za kombinacijo Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni, a značilni zanjo so tudi prividi in prisluhi.

4. Vaskularna demenca

Vaskularna demenca je oblika demence, ki jo povzročajo bolezni, ki poškodujejo krvne žile v možganih ali prekinejo pretok krvi in kisika v možgane.

5. Mešana demenca

Za to vrsto demence velja pojav kombinacije dveh ali več vrst demenc. Raziskave kažejo, da je najpogostejša kombinacija Alzheimerjeve bolezni in vaskularne demence. Mešana demenca lahko napreduje hitreje in se opazi prej, saj možgane prizadene več oblik demence, kar pomeni, da so možgani poškodovani na več območjih. 

6. Creutzfeldt-Jakobova bolezen

Gre za redko obliko motnje v delovanju osrednjega živčevja in napredujočega propadanja možganskih celic, ki vodi v demenco.

Delitev demence glede na poškodovano območje v možganih

Poznamo kortikalno in subkortikalno demenco.

Kortikalna demenca je posledica poškodb v možganski skorji, torej zunanji plasti možganov. Ta ima ključno vlogo pri spominu in jeziku. Kortikalna demenca povzroča hudo izgubo spomina. Oseba se ni zmožna spomniti preprostih besed. Alzheimerjeva in Creutzfeldt-Jakobova bolezen sta primera kortikalne demence.

Subkortikalna demenca pomeni težave v delih možganov pod možgansko skorjo. Pri tovrstnih demencah se spremenita hitrost razmišljanja in sposobnost za začetek dejavnosti. Običajno ljudje s subkortikalno demenco nimajo težav s pozabljivostjo in razumevanjem. Parkinsonova bolezen, Huntingtonova bolezen in virus HIV lahko povzročijo ta tip demence.

Demenca z Lewijevimi telesci se opredeljuje tako v kortikalno kot subkortikalno demenco.

Kako se diagnosticira demenca?

Pri diagnosticiranju demence zdravniki najprej ocenijo, ali ima oseba morda že bolezen, ki je povezana s kognitivnimi težavami (mišljenje, pomnjenje itd.).

Družinska anamneza posameznika je lahko pomemben podatek o tveganju za demenco.

Opravijo se lahko tudi kognitivni in nevrološki testi, ki ocenijo mišljenje, spomin, reševanje miselnih problemov, matematičnih spretnosti in senzoričnega odziva ter refleksov.

Kognitivna ocena pri demenci

Skeniranje možganov z možnostmi računalniške tomografije (CT), magnetne resonance (MRI) in pozitronske emisijske tomografije (PET) so načini za diagnosticiranje demence. S temi preiskavami se lahko odkrije  možganska kap, tumorji in druge težave, ki lahko povzročijo demenco. Skeniranje možganov pokaže tudi spremembe v strukturi možganov.

Opazne spremembe v vedenju ali razpoloženju je pri sumu na demenco bolje redno spremljati, tudi z nadzorom psihiatra, saj lahko kakršnokoli duševno stanje (npr. depresija) prispeva k simptomom demence.

Za nekatere oblike demence so odgovorni geni posameznika. Vsak posameznik se lahko z genetskim testom testira in ugotovi, ali ima spremenjene gene, ki kažejo na dovzetnost pojava demence.

Test cerebrospinalne tekočine omogoča potrditev Alzheimerjeve bolezni ali druge vrste demence. Z lumbalno punkcijo se odvzame cerebrospinalna tekočina (obdaja možgane in hrbtenjačo ter zagotavlja zaščito) in nato zmerijo raven beljakovin in drugih snovi v tekočini. Preveliki odkloni snovi v tekočini lahko potrdijo demenco.

Krvni testi, ki so prav tako pokazatelj demence, se opravijo v sklopu drugih preiskav, saj kot edina opravljena preiskava ne pride v poštev.

Dejavniki tveganja za demenco

Glede na način življenja so različni dejavniki, ki povečajo tveganje za nastanek demence. To so:

  • starost,
  • družinska anamneza z demenco,
  • bolezni, kot so diabetes, multipla skleroza, spalna apneja (prekinitev dihanja med spanjem),
  • depresija,
  • kajenje,
  • alkohol,
  • nezdrava prehrana in premalo gibanja,
  • poškodba možganov,
  • infekcijsko stanje možganov (npr. meningitis).

Preventiva in zdravljenje demence

Obstajajo zdravila, ki lajšajo simptome demence, a je ne pozdravijo v celoti. Da preprečimo demenco, je potrebno poskrbeti že predčasno z načinom življenja.

Zdrava prehrana se začne z načrtovanjem in strukturiranjem. Ob vnašanju hrane, ki jo naše telo potrebuje, se počutje izboljša in s tem okrepi imunski sistem.

Fizična aktivnost je pomemben faktor pri preprečevanju demence, saj vpliva na kardiovaskularni sistem in prav tako na kognitivne sposobnosti. Ples, kot dober primer fizične aktivnosti,  je tako kognitivna kot motorična terapija. Oseba se ustvarjalno vključi v proces aktivnosti, kar začne pospeševati čustveno, kognitivno, fizično in socialno integracijo.

Ples kot terapija pri demenci

Prehranska dopolnila pripomorejo h kvalitetnejšemu vnosu hranil, saj s hrano ne zadostimo vseh optimalnih potreb vitaminov in mineralov. S tem preprečimo povečano tveganje za nastanek demence.

Trening možganov (npr. šah, reševanje križank, branje) spodbuja nastajanje novih živčnih povezav v možganih, s čimer se krepijo kognitivne sposobnosti.

Fizioterapija

Fizioterapija, ki je ena od načinov pri preprečevanju napredka demence, je efektivna predvsem z vidika izboljševanja kognitivnih sposobnosti. To privede do izboljšanja kakovosti življenja.

Velikokrat se zgodi, da oseba z demenco ni zmožna izraziti stopnje bolečine in pri tem lahko fizioterapevti sami ocenimo stanje na podlagi testov. Koristi fizioterapije za osebe z demenco so vidne v vseh fazah bolezni. V bolj zgodnji fazi smo osredotočeni na izboljšanje telesne pripravljenosti, ohranjanje gibljivosti sklepov, saj s tem omogočimo posamezniku z demenco nadaljevanje samostojnega življenja. Ko bolezen preide v napredovalno fazo, se pozornost usmeri na izvajanje preprostih dejavnosti, ki so vezane na določeno nalogo, kot je recimo posedanje in vstajanje s stola.

Oseba z demenco ima pogosto težave z ravnotežjem, kar povečuje tveganje za padce in zlome. Zaradi strahu pred padci mnogi ostanejo neaktivni, kar poslabša stanje demence. Značilna je togost mišic, zlasti po obdobju sedenja ali spanja. Fizioterapevti poskrbimo za razbremenitev napetosti in krepitev mišic.

Z napredovanjem bolezni imajo posamezniki z demenco težave pri vsakodnevnih dejavnostih, kot so kopanje, oblačenje itn. Fizioterapevti poskrbimo za ohranjanje samostojnosti na podlagi individualno sestavljenega plana zdravljenja.

S kontinuirano fizioterapijo lahko dosežemo boljše ravnotežje, večjo telesno zmogljivost, večjo vzdržljivost pri hoji in boljše prenašanje teže zaradi okrepljenih mišic.

Načini vadb, ki v sklopu fizioterapije blagodejno vplivajo na demenco

Aerobna vadba (plavanje, ples, hitra hoja, tek itd.) je vsaka vrsta kardiovaskularne vadbe, pri kateri se povečata srčni utrip in dihanje. To je najpogostejša vrsta vadbe, ki se priporoča osebam z demenco. Priporočljiva je zlasti, ker upočasni krčenje hipokampusa (dela možganov, ki je zaslužen za dober spomin). Ko je krčenje upočasnjeno, demenca ne napreduje.

Vadba z uporom je vadba, pri kateri se dviguje ali vleče proti uporu (obtežitvi). S tem se izboljša mišična moč, ravnotežje in telesna drža. Pod vodstvom fizioterapevtov se optimalne vaje lažje  izvajajo.

O vlogi gibljivosti pri osebah z demenco je veliko znanega, saj se gibljivost z leti statistično gledano zmanjšuje. Vaje za raztezanje se na primer pogosto uporabljajo pri osebah z omejenim obsegom gibljivosti, a raztezanje je pogoj za ohranjanje normalnega mišičnega tonusa, da ne pride do mišičnih krčev.

Za osebe z demenco je ključna varnost in s tem dobro počutje, zato je pomembno, da se tudi pri fizioterapiji počutijo udobno in varno. Iz tega razloga je odlično, če se fizioterapija lahko izvaja v udobju doma, kjer je okolje znano. Demenca povzroča zmedenost in z dinamiko vsakdana lahko izgubimo pozornost posameznika. Potrebno je izbirati udobno okolje za izvajanje, primerno aktivnost z nadzorom fizioterapevta in optimalni čas, ki se ga držimo. Na voljo smo vam na kontaktni telefonski številki ali e-mail naslovu. Izpolnite pa lahko tudi obrazec preko naše spletne strani in si tako zagotovite termin s fizioterapevtom.

Avtorica članka: diplomirana fizioterapevtka Monja Habjanič

Viri:

National Institute on Aging. What is Dementia? Symptoms, Types, and Diagnosis. https://www.nia.nih.gov/health/what-is-dementia.

WebMD Editorial Contributors, Bhandari Smitha. 2022. What is Dementia? https://www.webmd.com/alzheimers/types-dementia.

Karkou Vicky in Bonnie Meekums. 2017. Dance movement therapy for dementia. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28155990/.

Tervort, Thomas J. 2022. Physical Therapy for Dementia: How and Why It Helps Patients. https://neuraleffects.com/blog/physical-therapy-for-dementia/.

 

/by

Možganska kap – kako jo prepoznamo in zdravimo?

Možganska kap je eden najpogostejših razlogov prehitre mortalitete. Statistični podatki beležijo konstantno spreminjanje in izboljšanje življenjskega sloga kot pomemben preventivni dejavnik nastanka možganske kapi. V razvitih državah se je pojavnost možganske kapi v zadnjih 30 letih namreč zmanjšala za 42 %, v primerjavi z državami v razvoju, kjer se incidenca možganske kapi z leti le stopnjuje. Statistični podatki pojasnjujejo pomembnost vloge življenjskega sloga, ki zajema kvalitetno prehrano, gibanje in spremljanje ravni krvnega tlaka. V državah z visokimi dohodki je življenjski slog na višjem nivoju kakor v državah z nizkimi dohodki, a to ne izvzema možnosti za skrbno ravnanje z zdravjem v katerem koli okolju biva oseba.

Definicija možganske kapi

Pomembno je poudariti, da se možganska kap pojavi v primeru nenadne motnje v pretoku krvi do možganov, zatorej opredeljujemo dva tipa možganske kapi:

  • ishemična in
  • hemoragična možganska kap.

Ishemična in hemoragična možganska kap

Ishemična možganska kap

Glavni razlog, zakaj se lahko pojavi ishemična možganska kap, je pomanjkanje pretoka krvi zaradi zožitve ali zamašitve krvnih žil. Zožene ali zamašene krvne žile so posledica maščobnih oblog, ki se kopičijo na stenah krvnih žil. Zaradi kopičenja lahko pride do krvnih strdkov, ki potujejo po krvnem obtoku in se nato zagozdijo v krvnih žilah v možganih. S tem pride do takojšnjega pomanjkanja kisika in hranilnih snovi v možganih. Možganske celice začnejo v nekaj minutah odmirati in s tem se poškodujejo določeni predeli možganov, ki se navzven kažejo z različnimi znaki in posledicami.

Hemoragična možganska kap

Tudi pri tej obliki možganske kapi pride do pomanjkanja pretoka krvi, a razlog je krvavitev znotraj možganov, ki povzroči, da se del možganov več ne odziva ustrezno. Do hemoragične kapi pride, ko žila poči ali “pušča”. Dejavniki, povezani s hemoragično kapjo, so:

  • nenadzorovan krvni tlak,
  • pretirano zdravljenje z zdravili za redčenje krvi,
  • povečan premer žile (anevrizma),
  • travma (npr. prometna nesreča),
  • beljakovinske obloge na stenah krvnih žil (cerebralna amiloidna angiopatija),
  • ishemična možganska kap, ki se zaradi krvavitve obrne v hemoragično.

Prehodna pretočna motnja

Tranzitorna ishemična ataka – TIA ali t.i. prehodna pretočna motnja nastane, ko se v možganih prekine pretok zaradi zapore arterije. Simptomi, ki se pojavijo, so popolnoma enaki, kot so pri možganski kapi, a ključna razlika je v trajanju le-teh. Simptomi pri prehodni pretočni motnji trajajo od 10 do 15 minut, lahko sicer vztrajajo tudi do 24 ur, a nikoli dlje. Po določenem času simptomi popolnoma izzvenijo in oseba lahko brez posledic nadaljuje z vseživljenjskimi obveznostmi.

Kateri so dejavniki tveganja za nastanek možganske kapi?

Hipertenzija in možganska kap

Hipertenzija ali povišan krvni tlak je najpogostejši dejavnik tveganja za možgansko kap, ki se ga da redno regulirati. Ugotovljeno je bilo tudi, da je hipertenzija vzrok za kognitivne motnje in demenco, zato je izjemna pomembnost vzdrževanja optimalne vrednosti krvnega tlaka.

Znižanje povišanega krvnega tlaka zmanjša možnost za nastanek možganske kapi. Poznamo zgornji in spodnji krvni tlak. Optimalne vrednosti zgornjega oziroma sistoličnega krvnega tlaka so 130-140 mm Hg. Optimalne vrednosti za spodnji oziroma diastolični krvni tlak so 85-89 mm Hg. Če znižamo povišan sistolični krvni tlak za 2 mm Hg, je možnost za nastanek možganske kapi za 25 % nižja. Če znižamo diastolični krvni tlak, se tveganje za nastanek možganske kapi zmanjša za kar 50%.

Ostali dejavniki tveganja:

  • prekomerna telesna teža,
  • fizična neaktivnost,
  • prekomerno uživanje alkohola in kajenje,
  • povišan holesterol,
  • sladkorna bolezen,
  • obstruktivna spalna apneja (prenehanje dihanja med spanjem),
  • bolezni srca in ožilja,
  • družinska anamneza možganske kapi,
  • starost.

Posledice možganske kapi

Možganska kap lahko v nekaterih primerih pusti začasne ali celo trajne posledice. Spodaj so naštete najpogostejše:

  1. Paraliza (negibnost)  mišic in/ali izguba popolnega obsega gibljivosti sklepov. Lahko pride do paralize ene strani telesa ali izgube nadzora nad določenimi mišicami (npr. obrazne mišice).
  2. Težave s požiranjem in/ali govorjenjem. Možganska kap lahko povzroči izpad zavestne kontrole nad mišicami, ki so zadolžene za aktivacijo mimike obraza in požiranja.
  3. Izguba spomina ali težave pri razmišljanju.
  4. Čustvena labilnost je posledica, ki se kaže s težavnim kontroliranjem čustev.
  5. Bolečina, odrevenelost, mravljinčenje in drugi nenadni občutki se lahko pojavijo v delih telesa, ki jih je prizadela možganska kap. Če na primer izgubite občutek v levi roki, se lahko pojavi neprijeten občutek mravljinčenja v tej roki.
  6. Spremembe v vedenju in težave pri samostojnosti so kot posledica zelo pogoste, zato je pomoč pri vsakodnevnih opravilih v začetni fazi rehabilitacije ključna.

Posledice možganske kapi

Kdaj je čas, da obiščete zdravnika?

Po pozitivni GROM lestvici je nujna strokovna medicinska pomoč. GROM predstavlja:

  • G – govor (težave z govorom),
  • R – roka (popolna ali delna ohromelost roke),
  • O – obraz (asimetrija obraza zaradi povešenega ustnega kota),
  • M – minuta (ob zgornjih znakih takoj poklicati strokovno medicinsko pomoč).

Ali se možganska kap lahko ponovi?

Največja dovzetnost za ponovitev možganske kapi je prve tri mesece po prvi pojavnosti, a to se lahko vleče vse do enega leta.

Najpogosteje ogroženi za ponovitveni dogodek možganske kapi so posamezniki, starejši od 80 let, in/ali posamezniki, ki imajo v družinski anamnezi visoke možnosti nastanka možganske kapi.

Preventiva

Že v stanju zdravega počutja je potrebno skrbeti za izogib zdravstvenim zapletom. To dosežemo s kvalitetnim, razgibanim in pozitivnim življenjskim slogom. Smernice za dobro preventivo:

  • kontroliranje in zniževanje krvnega pritiska,
  • zniževanje povišanega holesterola s hranilno in neprocesirano prehrano,
  • prenehanje kajenja,
  • vzdrževanje optimalne telesne teže,
  • fizična aktivnost – anaerobna in aerobna,
  • zdravljenje obstruktivne spalne apneje (prenehanje dihanja med spanjem),
  • izogibanje alkoholu,
  • izogibanje stresu.

Rehabilitacija in okrevanje po možganski kapi

Izjemnega pomena je učinkovit pristop k zdravljenju in celotni rehabilitaciji po možganski kapi. Odvisno za kakšno stopnjo prizadetosti gre, se na podlagi tega odločimo za metodo zdravljenja.

Rehabilitacija po možganski kapi je splošno opredeljena kot vsak vidik oskrbe, ki vključuje sodelovanje pri vsakodnevnih opravilih kot tudi zmanjševanje invalidnosti. Gre za proces, ki ima za cilj izboljševanje kognitivnih in motoričnih funkcij, torej doseganje najvišje možne ravni neodvisnosti na fizični, psihološki, socialni in finančni ravni.

Cilj je vrnitev v samostojno življenje z optimalno gibalno funkcionalnostjo.

Pomen fizioterapije po možganski kapi

Naši možgani po kapi okrevajo na tri glavne načine: prilagajanje, regeneracija in nevroplastičnost.

Prilagajanje predstavlja sposobnost gibanja po možganski kapi in dodajanje postopne progresivnosti. Za primer vzemimo osebo po možganski kapi, ki ima hemiplegijo (ohromelost ene strani telesa). Fizioterapevti z osebo aktivno izvajamo vaje na zdravi strani telesa in opazujemo vpliv tega gibanja na delovanje poškodovane strani telesa.

Fizioterapija

Pri regeneraciji gre za rast novih nevronov (živčnih celic) in nadomestitev poškodovanih.

Nevroplastičnost pomeni sposobnost spreminjanja in/ali preoblikovanja nevronskih mrež v možganih, da se z rastjo, krepitvijo in reorganizacijo spreminjajo. Možgani ob tem začnejo drugače delovati, saj se preoblikujejo.

Zrcalna terapija

Zrcalna terapija se uporablja za izboljšanje motoričnih funkcij po možganski kapi. Namen terapije je ponovna vzpostavitev gibanja bolnega dela telesa preko zdravega. Primer je lahko bolna roka, ki jo skrijemo za zrcalo in nato med izvajanjem opazujemo odsev zdravega dela telesa, ki pravzaprav v naših možganih prevzame vlogo bolnega. Ko samo gledamo gibanje ali si le-to le predstavljamo, se nevroni v naših možganih aktivirajo enako, kot če bi gibali dejansko z bolno roko. Intenzivnost je nekoliko nižja, a stopnja okrevanja kljub temu raste. To je eden izmed načinov, kako lahko vzpostavimo aktivacijske vzorce in senzorično zaznavanje.

Zrcalna terapija pri možganski kapi

Rezultat uspešne rehabilitacije se pokaže ob usvojeni spretnosti učenja in ponavljanja starih vzorcev, ki jih sedaj zaradi možganske kapi ni bilo možno izvesti (npr. dvig roke in zapiranje plastenke z zamaškom).

Proces rehabilitacije poteka v timskem pristopu strokovnih zdravstvenih delavcev, ki se med sabo dopolnjujejo in prilagajajo. Kriterij ocenjevanja za vsakega posameznika se razlikuje glede na trenutno stanje po poškodbi. Pred sestavo rehabilitacijskega plana je potrebno opraviti teste, s katerimi se na podlagi ocene določi obdobje rehabilitacije.

Testi zajemajo pregled obsegov gibljivosti v sklepih, preveri se mišična aktivnost in povišan tonus mišic (spastičnost), mišična moč, vsesplošna mobilnost (predvsem pri obračanju v postelji), vzorec hoje in sposobnost hoje po stopnicah.

Skozi celoten test se opazuje varnost pacienta glede na ravnotežje telesa.

V fizioterapevtsko obravnavo po možganski kapi vključujemo vaje, ki so osnovane na izboljšanju ravnotežja, krepitvi mišic, izboljšanju vzorcev pri hoji in gibanju nasploh ter koordinaciji (usklajenosti) telesa. Morda bo na začetku rehabilitacijskega procesa potrebno izvajanje pasivnih vaj, pri katerih fizioterapevti izvajamo gib namesto pacienta, a napredki se v korelaciji z višanjem samostojnosti izvajanja gibov postopno vršijo.

Fizioterapija pri možganski kapi

Fizioterapija na domu poskrbi za učinkovitejšo obravnavo, saj se pacient v domačem okolju bolje znajde. Napredek je zato lahko hitrejši. S fizioterapijo na domu zagotovimo pacientu kvalitetno obravnavo v domačem okolju in s tem učinkovito vpeljevanje nazaj v življenjske obveznosti.

Za uspešno rehabilitacijo po možganski kapi stopite v kontakt tako, da nas pokličete po telefonu ali izpolnite obrazec.

Avtorica članka: diplomirana fizioterapevtka Monja Habjanič

Viri:

Sarikaya, Hakan, Jose Ferro in Marcel Arnold. 2015. Stroke prevention – medical and lifestyle measures. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25573327/.

Mayo Clinic. What is a stroke? A Mayo Clinic expert explains. https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/stroke/symptoms-causes/syc-20350113.

Belagaje, Samir R. 2017. Stroke Rehabilitation. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28157752/.

Cleveland Clinic. 2019. How to Prevent a Second Stroke. https://health.clevelandclinic.org/how-to-prevent-a-second-stroke/.

 

/by

Mišična distrofija – simptomi, zdravljenje, fizioterapija

Kadar govorimo o mišični distrofiji, zajamemo več vrst različnih bolezni, ki povzročajo postopno oslabelost mišic. Za mišično distrofijo je značilna napredujoča mišična šibkost, ki prizadene skeletne oz. t.i. prečnoprogaste mišice (mišice, ki so pod nadzorom naše volje – npr. mišice v spodnjih in zgornjih okončinah).

Mišična distrofija in bolečine

Ni pomembno, za katero vrsto bolezni gre, pri vseh se pojavi počasna mobilna omejitev in tudi respiratorni upad. Dihalna kapaciteta se zaradi mišične šibkosti in nezadostnega gibanja zmanjša. Šibke mišice pri kašljanju ne bodo očistile dihalne poti, kot je treba, saj ni zadostne moči, da bi sekret potisnile po dihalni poti navzven, da se izkašlja. A mišična distrofija za sabo lahko povleče tudi težave z očmi, ušesi, kožo itn.

Pojav bolezni je pogost tako pri ženskah kot pri moških vseh starosti in ras, a pri Duchennovi mišični distrofiji je navadno, da se pojavi pri mladih fantih. Glede na družinsko genetiko, je tveganje za razvoj bolezni ali prenos bolezni na otroke večje.

Poznamo več različnih vrst mišičnih distrofij, najpogostejša je Duchennova mišična distrofija (DMD), ki velja tudi za najhujšo obliko. Duchennova mišična distrofija je posledica izgube distrofina. To je beljakovina, ki velja za eno od osnovnih gradnikov mišičnega tkiva. Zaradi pomanjkanja distrofina se pojavijo lahko težave s hojo, oslabele mišice na rokah in/ali nogah.

Obstaja več kot 30 različnih vrst mišičnih distrofij. Nekaj pogostih poleg Duchennove, ki je najpogostejša:

  • beckerjeva mišična distrofija (BMD),
  • fascioskapulohumeralna mišična distrofija (FSHD),
  • miotonična mišična distrofija (MD),
  • ramensko-medenična mišična distrofija,
  • Emery-Dreifuss.

Duchennova mišična distrofija

Bolezen se razvije v zgodnjem otroštvu in prizadene predvsem dečke. Pojavi se skeletna in mišična oslabelost, prav tako tudi zapoznele motorične sposobnosti, ki se pojavijo med 3. in 5. letom starosti. Z adolescenco se zmanjša pljučna kapaciteta in lahko se razvije kardiomiopatija (bolezni srčne mišice).

Mišična distrofija in simptomi

Ne glede na to, za katero vrsto mišične distrofije gre, so najpogostejši simptomi pri vseh oblikah bolezni: progresivna mišična šibkost celega telesa, zmanjšan obseg gibljivosti zaradi rigidnosti sklepov, ponavljajoče se okužbe prsnega koša, utrujenost preko dneva, težave pri funkcionalnosti telesa, vključno s hojo.

Simptomi in znaki, ki se pojavijo v zgodnjem otroštvu, vključujejo:

  • pogosti padci,
  • težavnost pri tranzitu položaja v stoječ in ležeč položaj,
  • težave pri teku, poskokih, hoji po prstih na nogah,
  • težave s pomnjenjem (npr. učenje snovi),
  • zakasnitev rasti.

Pri otrocih z mišično distrofijo je značilno, da shodijo pozneje v primerjavi z zdravimi otroki.

Bolečina v sklepih pri mišični distrofiji

Diagnostika

Za diagnosticiranje mišičnih distrofij je potrebna izčrpna anamneza, pri čemer je treba upoštevati zlasti druge morebitne bolezni, ki za simptome izražajo mišično šibkost. Pri telesnem pregledu je potrebno dokumentirati razporeditev šibkosti, atrofije (upad mišične moči) in prisotnost kontraktur, vse opravljeno s strani fizioterapevta.

Obisk zdravnika je za določitev diagnoze potreben, kadar se občuti mišična utrujenost, šibkost in prekomerni padci.

Nadaljevanje določitve mišične distrofije poteka preko različnih testov, in sicer:

  • encimski testi (Poškodovane mišice sproščajo v kri encime, kot je kratin kinaza, in pri osebi, ki ni imela travmatične poškodbe, lahko visoke vrednosti kreatin kinaze v krvi  pomenijo mišično bolezen.),
  • genetsko testiranje (Vzorec krvi se pregleda glede na prisotne mutacije v genih, ki povzročajo vrste mišične distrofije.),
  • mišična biopsija (Opravi se na način odstranitve majhnega koščka mišice, pri katerem se potem z analizo lahko določi prisotnost mišične distrofije ali drugih bolezni mišic.),
  • elektrokardiografija ali ultrazvok (Preiskava se opravi kot test delovanja srca, ki da informacijo o prisotni miotonični vrsti mišične distrofije.),
  • test pljučne kapacitete (Test pljučne kapacitete da informacijo o sposobnosti pljuč. Manjša kot je pljučna kapaciteta, večja je možnost za mišično distrofijo.),
  • elektromiografija (V mišico, ki jo želimo testirati, vstavimo iglo z elektrodo. Električna aktivnost se meri med sproščanjem in aktiviranjem mišice. Spremembe v vzorcu električne aktivnosti lahko potrdijo mišično bolezen.).

Pri mišični distrofiji so možne komplikacije. Sem uvrščamo:

  • težave pri hoji, tudi do te mere, da oseba začne uporabljati invalidski voziček,
  • oteženost opravljanja vsakodnevnih opravil, predvsem tistih, ki vključujejo fino motoriko (npr. šivanje),
  • mišične kontrakture (skrajšane mišice ali kite okoli sklepov),
  • oslabljeno dihanje tudi do te mere, da oseba začne uporabljati aparat kot pomoč pri dihanju (npr. respirator),
  • skolioza, saj oslabljenost mišic lahko pomeni tudi nezadostno zmogljivost mišic, da bi vzpostavljale optimalno držo hrbtenice.

Omejena gibljivost v sklepih pri mišični distrofiji

Kako mišična distrofija vpliva na spremembo mišic?

Mišice so zgrajene iz tisočih tankih celic, imenovanih mišična vlakna. Sestava mišic se deli na vrsto beljakovin, in tako poznamo debela miozinska vlakna in tanka aktinska vlakna. Zaradi živčnega dražljaja začnejo miozinska in aktinska vlakna drseti drug preko drugega in tako pride do krčenja mišičnih vlaken. Iz možganov se preko hrbtenjače pošlje signal v mišico in kemična snov acetilholin sproži vrsto procesov, zaradi katerih se mišica skrči.

Čeprav lahko mišična distrofija prizadene več tkiv in organov, v večji meri zajame mišična vlakna. S tega razloga se v zgradbi mišice pojavi odmiranje vlaken in šibkost, razvejanost in razcepljenost vlaken, skrajšanje kit in mišic ter začetek procesa fagocitoze (ko celice razgrajujejo mišična vlakna).

Zdravljenje

Seveda obstaja veriga zdravil, ki pripomorejo k lajšanjem težav pri mišični distrofiji, a za uspešno zdravljenje pride v poštev daljša pot, ki zajema več zdravstvenega osebja (zdravnik, fizioterapevt, delovni terapevt itd.).

Statistika kaže na upad mišične mase od 11 do 55 % v primerjavi z osebami, ki nimajo mišične distrofije. S pričetkom vaj za povečanje obsega gibanja in raztezanja začnemo pod nadzorom fizioterapevta. Vodi vas skozi vaje in gibanje, ki pomaga ohranjati večjo prožnost sklepov. Ena izmed aktivnosti, ki jo lahko opravljate tudi sami, je joga, a v napredovani fazi bolezni krepko pripomore individualno sestavljen plan zdravljenja pod nadzorom fizioterapevta.

Aerobna vadba (plavanje, hoja) pomaga ohranjati moč, gibljivost in vsesplošno zdravje. A koristna je tudi anaerobna vadba (vadba za moč).

Plavanje kot preventiva mišične distrofije

V primeru izjemno oslabljenih mišic se lahko poslužujete protez, vozičkov in drugih medicinskih pripomočkov, ki zagotavljajo oporo mišicam. Pri oslabljenih dihalnih mišicah je včasih potrebna aplikacija ventilatorja, ki pomaga pljučem vdihovati in izdihovati zrak, da se pljuča razširijo, kot je pričakovano.

Fizioterapija

Pri mišični distrofiji je pomembno, da se fizioterapija ne prekinja za daljši čas, saj je bolezen kronična in ves čas napreduje. Pri otrocih z mišično distrofijo fizioterapevti poskrbimo, da terapijo izvedemo preko igre na čim bolj zabaven način z ohranjanjem kvalitete zdravljenja.

Če imate simptome za mišično distrofijo, je najbolje potrditev poiskati pri zdravniku in kasneje začeti s kakovostno in neprekinjeno fizioterapijo. Fizioterapevti lahko mišično moč izmerimo z dinamometrom, ki pokaže trenutno stanje mišične zmogljivosti. V sklopu terapije ga lahko uporabljamo kot pokazatelja napredka pri zastavljeni vadbi. S tem vadbo lažje stopnjujemo.

Izmerimo lahko tudi vzdržljivost pri hoji, ki jo potem v določenih obdobjih merimo za oceno napredovanja. Uporabimo lahko 6-minutni test hoje, pri katerem se ne oceni le sama vzdržljivost, ampak tudi sposobnost srčno-žilnega in dihalnega sistema ter živčno-mišični sistem.

Primeri tehnik, ki pripomorejo k učinkoviti fizioterapevtski obravnavi:

  • pasivno raztezanje,
  • nadzorovana vadba,
  • korekcija drže,
  • elektroterapija.

Pasivno raztezanje, ki ga izvaja fizioterapevt, poveča prožnost sklepov in prepreči kontrakture, ki se zgodijo zaradi skrajšanja mišic in vezi.

Nadzorovana vadba pod vodstvom fizioterapevta pomaga ohranjati optimalen obseg gibljivosti sklepov in dobro mišično moč. Preprečuje se atrofija (izguba mišične mase). Pod nadzorom fizioterapevta se opravi tudi učenje pravilnega dihanja z izkašljevanjem. Vaje za izkašljevanje in pravilno dihanje so namenjene ohranjanju razširjenosti pljuč.

Korekcija drže je ključna za preprečevanje mišične oslabelosti in vzdrževanje hrbtenice v optimalnem položaju.

Elektroterapija (npr. funkcionalna električna stimulacija – FES) služi kot dodatek k terapiji, saj se izvaja krčenje mišice z električnimi impulzi.

Preventiva

Ker mišična distrofija oteži gibanje, se posledično zmanjša kostna gostota in tako se poveča možnost za zlome. V izogib padcem se priporoča fizioterapija, veliko aerobne vadbe, dovolj beljakovin in kalcija v prehrani. Vnos prehranskih dopolnil olajša doseg optimalnih vrednosti vitaminov in mineralov.

Kako do lajšanja in odpravljanja težav?

Na prvem brezplačnem telefonskem pogovoru nam zaupajte vaše cilje zdravljenja in pripravili vam bomo individualni plan, ki vas bo popeljal od kvalitetne obravnave do uspešnih rezultatov. Za lažje in hitreje dostopno obravnavo smo vam na voljo kar v udobju vašega doma. Fizioterapijo na domu izvajamo kakovostno, učinkovito in celostno. S tem boste prihranili pri času, saj se vam ni potrebno peljati do druge lokacije.

Na voljo smo vam preko telefonske številke, e-mail naslova ali obrazca, ki ga izpolnite na naši spletni strani.

Avtorica članka: diplomirana fizioterapevtka Monja Habjanič

Viri:

Carter, John C, Daniel W Sheehan, Andre Prochoroff in David J Birnkrant. 2018. Muscular Dystrophies. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29779596/.

Bell, Christopher F., Samantha K. Kurosky in Sean D. Candrilli. 2015. Muscular dystrophy-related hospitalizations among male pediatric patients in the United States. https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/21548331.2015.1033375.

Theadom, Alice, Miriam Rodrigues, Richard Roxburgh, Shiavnthi Balalla, Chris Higgins, Rohit Bhattacharjee, Kelly Jones, Rita Krishnamurthi in Valery Feigin. 2014. Prevalence of Muscular Dystrophies: A Systematic Literature Review. https://www.karger.com/Article/Abstract/369343.

Mayo Clinic. Muscular dystrophy. https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/muscular-dystrophy/diagnosis-treatment/drc-20375394.

Gianola, Silvia, Greta Castellini, Valentina Pecoraro, Marco Monticone, Giuseppe Banfi in Lorenzo Moja. 2020. Effect of Muscular Exercise on Patients With Muscular Dystrophy: A Systematic Review and Meta-Analysis of the Literature. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7688624/.

 

/by

Polinevropatija – pristopi zdravljenja, fizioterapija

Polinevropatija spada med nevrološke bolezni, saj gre za poškodbo perifernih živcev. Periferno živčevje je del živčevja, ki se nahaja zunaj možganov in hrbtenjače. Prizadeti so lahko številni živci in ne le en sam, pogosto pa so prizadeti živci po vsem telesu.

Živčni sistem in polinevropatija

Polinevropatija – vrste:

  • kronična (pojavi se zaradi povišanega sladkorja v krvi),
  • akutna (pojavi se spontano zaradi prisotnih toksinov v telesu),
  • motorična (težave v motoriku – gibanju),
  • senzorična (preobčutljivost na dotik, toploto, mraz),
  • senzomotorična (kombinacija motenj senzorike in motorike).

Diabetična polinevropatija

Diabetična polinevropatija velja za najpogostejšo pridobljeno motnjo perifernega živčevja. Gre torej za posledico dolgotrajne ravni sladkorja v krvi.  Statistika potrjuje izgubo senzibilitete predvsem v področju nog. Simptomi se pojavijo v obeh nogah hkrati in se kasneje širijo v motnje motorike.

Zaradi vseh bolečin se pojavijo posledično težave pri spanju, spolni funkciji in na splošno z vsakdanjimi opravili.

Simptomi polinevropatije

Najpogostejši simptomi polinevropatije so po navadi naključni, nenavadni občutki, ki se širijo v pekoče bolečine po telesu. A glede na prizadete živce ločimo tudi druge simptome. Simptomi, povezani s senzorično ali motorično poškodbo živcev, so lahko naslednji:

  • mravljinčast občutek, zlasti v stopalih in rokah,
  • občutek šibkosti v nogah ali rokah,
  • motnje pri hoji,
  • težave s spanjem,
  • izjemna občutljivost na dotik,
  • nezmožnost zaznavanja temperaturnih sprememb,
  • pomanjkanje koordinacije (usklajenosti gibanja),
  • spremembe na koži, laseh, nohtih,
  • mišična šibkost.

Bolečina pri polinevropatiji

Simptomi, povezani s poškodbo avtonomnega živčevja, vključujejo:

  • nenavadno potenje,
  • težave z mehurjem,
  • omotica,
  • prebavne težave,
  • težave z dihanjem,
  • težave s požiranjem.

Polinevropatija – vzroki

Pri kronični polinevropatiji vzrok velikokrat ni znan, znani so pa splošni vzroki za katero koli obliko polinevropatije:

  • diabetes ali sladkorna bolezen (najpogostejši vzrok),
  • prekomerno uživanje alkohola,
  • infekcije (s hepatitisom B, HIV idr.),
  • avtoimune bolezni (vaskulitis – vnetje stene krvnih žil),
  • pomanjkanje vitamina B12,
  • hipotiroidizem (premalo aktivna ščitnica),
  • odpoved ledvic,
  • rakava stanja.

Možni zapleti

Pojavijo se lahko možni zapleti polinevropatije, ki vključujejo opekline in poškodbe kože, okužbe. Vse to lahko nastane zaradi zmanjšanega občutka na toploto, tako se  brez zavedanja poškodbe lahko vršijo na različnih delih telesa.

Šibkost mišic in izguba občutka pa sta lahko povezana s pomanjkanjem ravnotežja in zaradi tega se poveča možnost za padce.

Kdaj je pravi čas za obisk zdravnika?

Kadar se pojavijo simptomi, predvsem šibkost v mišicah, bolečina in mravljinčenje v rokah in nogah, je potrebno takoj obiskati zdravnika za mnenje in nadaljnje preiskave. Načrt zdravljenja je za obvladovanje simptomov potrebno sestaviti čimprej ob določeni diagnozi, saj se poškodba živcev lahko stopnjuje in slabša.

Diagnoza

Vzpostavitev diagnoze temelji na anamnezi, telesnem pregledu in nevrološki oceni. Vse to se opravi z različnimi preiskavami, ki se odredijo glede na prisotne simptome.

Preveri se posameznikova višina, telesna teža, pulz, temperatura in krvni tlak. A če se pri fizioloških znakih ne postavi diagnoze, je potrebna nadaljnja preiskava. Odredi se krvna preiskava za preverjanje sladkorne bolezni, delovanja ščitnice, delovanja imunskega sistema, pomanjkanja hranil in drugih dejavnikov, ki lahko povzročijo polinevropatijo.

Lahko se opravi tudi nekaj preprostih testov za preverjanje refleksov, mišične moči, občutljivosti na temperaturo, koordinacije in telesne drže.

Preverjanje refleksov za določanje polinevropatije

Za diagnosticiranje polinevropatije pa se lahko uporabijo tudi druge preiskave, in sicer:

  • CT (računalniška tomografija) – pokaže npr. utesnitev živcev v področju hrbtenice (hernia disci),
  • EMG (elektromiografija) – nevrofiziološki postopek za ocenjevanje aktivnosti perifernega živčnega sistema in mišic,
  • BIOPSIJA – odstrani se majhen del živca ali vzorec kože, ki pokaže nepravilnosti v delovanju živca ali živčnih končičev.

Zdravljenje in fizioterapija

Pri zdravljenju polinevropatije je pomembno, da se stanje obravnava celostno, saj se tako lajšajo tudi simptomi s področja psihičnega vidika (depresija).

Na voljo so zdravila, ki pomagajo lajšati in zavirati simptome, a za dolgotrajen učinek je potrebna dolgotrajna vizija zdravljenja. Ta zahteva daljšo pot in več samodiscipline. Različni postopki, ki so na voljo, so:

  • transkutana elektro stimulacija živcev,
  • izmenjava plazme,
  • zdravljenje z imunoglobulini,
  • ortopedski in drugi pripomočki,
  • fizioterapevtske tehnike.

Transkutana elektro stimulacija živcev se opravi pod nadzorom fizioterapevta na način aplikacije elektrod na kožo in te potem pošiljajo nežen električni tok skozi kožo. To lahko pomaga pri definiranju bolečine in občutljivosti. V poštev prideta tudi funkcionalna električna stimulacija in interferenca.

Izmenjava plazme se opravi kot terapija z odvzemom krvi iz telesa. Iz krvi se izločijo protitelesa in druge beljakovine, nato se kri vrne v telo. Ta terapija koristi ljudem z avtoimunimi boleznimi, ki so posledica polinevropatije.

Zdravljenje z imunoglobulini poteka na način, da oseba prejme visoko raven beljakovin, ki delujejo kot protitelesa, kar pomaga pri delovanju imunskega sistema.

Ortopedski in drugi pripomočki (opornice, palice, hodulje, invalidski vozički) lahko zagotovijo podporo in lajšajo bolečine osebam z nevropatijo rok in nog.

Fizioterapevtska obravnava obsega največji del zdravljenja, saj zajema korekcijo drže  in splošne motorike telesa, odpravlja mišično oslabelost in težave s koordinacijo.

Vključujemo vaje, ki izboljšujejo stabilnost med hojo in stojo, vaje za izboljšanje koordinacije (usklajenosti gibanja) in propriocepcije (sposobnost zaznavanja telesa v prostoru). Pri morebitnih parezah (omrtvelost) mišic je cilj povečati mišično maso, da se ponovno vzpostavi moč in funkcija mišice ter s tem prepreči deformacije in kontrakture (skrajšanje mišic).

Trening za mišično moč in izboljšanje simptomov polinevropatije

Drsenje živca

Eden izmed načinov, ki ga fizioterapevti prakticiramo pri polinevroaptiji, je tudi drsenje živca. Za dobro delovanje živci namreč potrebujejo tri stvari: gibanje, prekrvavitev in prostor. Vaje, pri katerih se živci premikajo in “drsijo”, učinkovito pomagajo pri obvladovanju simptomov. Na ta način se spodbuja hranjenje in celjenje živca.

Na splošno pomembno pri sestavi fizioterapevtskega plana je, da se vključi nadzorovana aerobna vadba (plavanje, kolesarjenje), saj pri tovrstni vadbi dihamo globlje kot po navadi. To poveča pretok krvi in sprošča endorfine, ki delujejo kot naravna protibolečinska baza v telesu.

Zaradi mišične oslabljenosti se lahko pojavi tudi togost sklepov. S treningom ravnotežja se okrepi moč in zmanjša občutek utesnjenosti sklepov. Izboljšano ravnotežje pomeni tudi zmanjšana možnost za nenadzorovane padce.

Raztezanje poveča prožnost in ogreje telo za druge dejavnosti. Redno raztezanje lahko zmanjša tveganje za nastanek poškodb med vadbo.

V primeru nevropatije, ki povzroči močno stopnjo pritiska na živec, se lahko priporoči operacija.

Preventiva

Preprečevanje polinevropatije vključuje omejevanje dejavnikov tveganja in obvladovanje morebitnih osnovnih bolezni. Preventivni faktorji zadevajo:

  • izogibanje alkoholu,
  • izogibanje izpostavljenosti toksinom (vključno cigaretnemu dimu),
  • dovolj spanja in telesne aktivnosti,
  • raznolika prehrana, podkrepljena s prehranskimi dodatki.

Zdrava prehrana kot preventiva polinevropatije

Z obvladovanjem vseh osnovnih bolezni se lahko prepreči pojav polinevropatije. Posamezniki s sladkorno boleznijo, zaradi katere se je razvila polinevropatija, morajo upoštevati personalizirano sestavljen plan, ki ga sestavi zdravnik.

Ker je najpogostejši vzrok za nastanek polinevropatije sladkorna bolezen ali diabetes, je konstantno potrebno:

  • kontrolirati krvni sladkor,
  • skrbeti za optimalno telesno težo,
  • ostati aktiven kljub bolečinam.

Zakaj izbrati fizioterapijo na domu?

Fizioterapija na domu za polinevropatijo

Zaradi vseh prisotnih simptomov pri polinevroaptiji je optimalna izbira dolgotrajne rehabilitacije izbira fizioterapije na domu. Začeti se mora dovolj zgodaj brez prekinitev, saj bolezen brez zdravljenja lahko preide v kronično obliko in stanje se progresivno stopnjuje.

V našem podjetju smo izkušeni fizioterapevti in zagotavljamo vam, da bomo rehabilitacijski plan peljali do uspešnih rezultatov.

Na voljo smo vam na telefonski številki, e-mail naslovu ali preko obrazca, ki ga izpolnite na naši spletni strani Fiziogib.

 

Avtorica članka: diplomirana fizioterapevtka Monja Habjanič

 

Viri:

Sommer, Claudia, Christian Geber, Peter Young, Raimund Forst, Frank Birklein in Benedikt Schoser. 2018. Polyneuropathies. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29478436/.

Sheryl, Huggins Salomon. 2022. Polyneuropathy: Types, Causes, Symptoms, Treatment, and More. https://www.everydayhealth.com/neuropathy/guide/polyneuropathy/.

Jayne Leonard. 2022. What to know about polyneuropathy. https://www.medicalnewstoday.com/articles/317212.

Kiara Anthony. 2018. Exercises for Peripheral Neuropathy. https://www.healthline.com/health/exercises-for-peripheral-neuropathy.

/by

Multipla skleroza – simptomi, zdravljenje

Multipla skleroza, ki s počasnim napredovanjem prizadene centralni oziroma osrednji živčni sistem, se v Evropi pojavlja pri 0,11 % prebivalcev. Uvrščamo jo pod avtoimune bolezni, kar pomeni, da telo napada lastne celice, namesto da jih zaščiti, saj jih prepozna kot škodljive. Simptomi so lahko latentni (prikriti), zato je redno spremljanje sprememb telesa ključno. Učinkovitost zdravljenja je precej odvisna od tega, kako zgodaj jo začnemo zdraviti. Pri tem vam pomaga tudi fizioterapija.

Kaj je multipla skleroza in kakšni so prvi simptomi?

Poznamo različne stopnje razvoja multiple skleroze, a vse najpogosteje prizadenejo mlajše odrasle. Nastane tako, da ovojnica živčnih vlaken, ki ščiti hrbtenjačo,  začne propadati.

 

Multipla skleroza

Prvi simptomi, ki se pojavijo, so: okvara vidnega živca, motnje senzibilitete, težave z ravnotežjem in vrtoglavica.

Bolezen pa lahko spremljajo tudi drugi simptomi, kot so:

  • mišični krči,
  • epileptični napadi,
  • težave z govorom,
  • šibkost mišic ali t.i. mišična distrofija,
  • težave z motoriko, koordinacijo telesa,
  • deviacija s spominom,
  • slabost in/ali bruhanje,
  • težave z odvajanjem,
  • motnje mokrenja,
  • motnje spolne funkcije.

Vzroki nastanka multiple skleroze

Na nastanek bolezni vplivajo tako dedni dejavniki kot tudi okoljski. Na sprožitev procesa razvijanja bolezni vplivajo tudi določene virusne okužbe v otroštvu, pomanjkanje vitamina D, vnetna črevesna bolezen in bolezni ščitnice.

V primerjavi med ženskami in moškimi so ženske bolj nagnjene za potrditev diagnoze multiple skleroze.

Pomen demielinizacije

Proces demielinizacije povzroči okvaro mielinske ovojnice in zaradi tega pride do upočasnjenega ali celo blokiranega prevajanja signalov po živčnem vlaknu. Demielinizacija se lahko pojavi na katerem koli delu centralnega živčevja in glede na mesto okvare se pojavijo tudi simptomi. Med centralno živčevje uvrščamo možgane, hrbtenjačo in vidna živca.

Diagnosticiranje bolezni

  • Magnetna resonanca je ključni pokazatelj, ali je pri posamezniku potrjena multipla skleroza, a obstajajo tudi drugi testi, ki le-to lahko potrdijo oziroma zanikajo.
  • Krvna slika lahko pokaže druge bolezni, ki spadajo pod simptome multiple skleroze.
  • Lumbalna punkcija je preiskava, za katero se odločimo, kadar želimo pregled možganske tekočine.
  • Testi vidnih evociranih potencialov posnamejo električne signale, ustvarjene z živčnim sistemom, ti pa delujejo in se odzivajo na dražljaje. Test se torej opravi na podlagi vidnega in/ali električnega stimulusa. Oseba opazuje premikajoči se vzorec in hkrati občuti električne impulze v rokah ali nogah. Elektrode nato pokažejo, kako hitro informacije potujejo po živčnih poteh.

Lažje pa multiplo sklerozo diagnosticiramo, če poznamo vse možne oblike bolezni. V nadaljevanju preberite, katere vrste multiple skleroze poznamo:

  1. KLINIČNO IZOLIRAN SINDROM,
  2. RECIDIVNO-REMITENTNA MULTIPLA SKLEROZA,
  3. PRIMARNO PROGRESIVNA MULTIPLA SKLEROZA,
  4. SEKUNDARNO PROGRESIVNA MULTIPLA SKLEROZA

Multipla skleroza

1. Klinično izoliran sindrom se pokaže z eno epizodo nevroloških simptomov, ki trajajo 24 ur ali več.

Pojavi se lahko eden ali več simptomov. Z magnetno resonanco se razkrijejo možganske spremembe, in če so podobne tistim pri ljudeh z multiplo sklerozo, obstaja do 80 % možnosti, da se nova epizoda klinično izoliranega sindroma spet pojavi. Več kot je epizod, večja je možnost za nastanek in potrditev diagnoze bolezni.

2. Recidivno-remitentna multipla skleroza je najpogosteje pojavljena oblika, saj zanjo v začetku pojava prvih simptomov zboli kar 85 % posameznikov. Oblika se začne pojavljati v obliki impulzivov (recidivov), ki jim sledi obdobje izboljšanja (remisija). Simptomi zagona recidivnega stanja lahko v obdobju remisije trajajo daljši čas ali celo trajno, a možno je tudi, da nekateri povsem izzvenijo.

3. Pri primarno progresivni multipli sklerozi gre za počasno napredovanje, ki izvzema hiter pojav simptomov, kot je to značilno pri recidivno-remitentni obliki. Lahko pride do obdobja izboljšanja in/ali občasnih izpadov simptomov napredovanja, a simptomi v povprečju cel čas kontinuirano napredujejo in stanje bolezni se z leti nenehno slabša.

Ameriško društvo multiple skleroze navaja, da se približno 15 % ljudi s potrjeno multiplo sklerozo na začetku spopade s stanjem primarno progresivne oblike.

4. Sekundarno progresivna multipla skleroza predstavlja kombinacijo vseh oblik. Pri tej obliki se lahko pojavi recidivno-remitentna epizoda simptomov, katerim sledi obdobje izboljšanja.

Brez zdravljenja in pravilnih pristopov k izboljšanju multiple skleroze približno polovica ljudi z recidivno-remitentno obliko napreduje v sekundarno progresivno obliko.

Kakšne so posledice multiple skleroze?

Za katerokoli obliko bolezni gre, pri vsaki obliki se pojavi vsaj ena od naštetih posledic, ki življenju dajejo večji izziv. Gibalna omejenost pri potrjeni diagnozi multiple skleroze lahko pomeni zmanjšan obseg gibljivosti v določenih sklepih, težave z ravnotežjem in v nekaterih primerih tudi težave pri samostojnosti in dnevnih opravilih.

Zaradi mišične oslabljenosti je tveganje za nastanek poškodb povečano. S tem se kvaliteta življenja lahko spremeni.

Vse naštete posledice pa se lahko obvladujejo, če z zdravljenjem začnemo pravočasno. V nadaljevanju vam predstavljamo pristope zdravljenja multiple skleroze.

Življenjska doba

Na življenjsko dobo lahko vplivajo različne degenerativne spremembe centralnega živčevja, ki v nekaterih primerih povzročajo tudi invalidnost. Zdravljenje prav tako nima vpliva na življenjsko dobo, a doprinese k boljši kakovosti življenja.

Zanimivost

Številne študije poročajo o pomembnosti jemanja prehranskega dopolnila – vitamina D, ki posledično zmanjša tveganje za nastanek multiple skleroze. V več študijah so bile nizke serumske ravni vitamina D povezane s povečano pogostostjo ponovitve bolezni in naraščajočo invalidnostjo.

Potrebno je zavedanje, da uporaba vitamina D kot samostojna terapija ne prepreči razvijanja multiple skleroze. Jemanje vitamina D služi le kot dopolnilna terapija.

Zdravljenje

Pri nekaterih posameznikih so simptomi tako blagi, da zdravljenje sploh ni potrebno, a takšni primeri so redki. Pomembno je, da se ne glede na obliko multiple skleroze zdravljenje po diagnosticiranju začne dovolj hitro in učinkovito. Ker je multipla skleroza progresivna bolezen, to pomeni, da z leti napreduje. Pravilni pristop zdravljenja zahteva multidisciplinaren pristop zdravstvenih delavcev.

Zdravljenje omogoči zakasnjeno napredovanje bolezni, saj popolna ozdravitev zaradi propada živčnih celic ni mogoča.

Zdravljenje multiple skleroze zajema uporabo zdravil v obliki tablet in injekcij, a v uspešno rangiranje metod zdravljenja uvrščamo rehabilitacijo s pristopom fizioterapevtskih tehnik.

Fizioterapija

Vsaka oblika multiple skleroze zahteva popolno pozornost in osredotočenost v izboljšanje ali zaustavljanje napredovanja bolezni.

Glede na znane simptome se odločamo za različne pristope fizioterapevtskih obravnav. Hidroterapija, hipoterapija, aktivno-asistirano raztezanje, krepitev mišic s stabilizacijskimi in ravnotežnimi vajami pripomorejo k preprečevanju nadaljnjega razvoja bolezni.

Neaktivnost pri posameznikih z multiplo sklerozo se z vidika mišic velikokrat pokaže s povečanim mišičnim tonusom, omejeno gibljivostjo in zategnjenostjo.

Šibkost mišic se najpogosteje izrazi pri trupu in mišicah kolčnega sklepa. Razvije se lahko slaba kontrola gibanja lopatic zaradi šibkosti mišic v tem predelu.

Fizioterapija s pravilnim pristopom zajema holistični pristop zdravljenja. Zaradi zgoraj omenjenih možnih zapletov bolezni je pomembno konstantno korektivno izboljševanje telesne drže, izboljševanje ravnotežja in koordinacije (usklajenosti) gibanja. Potrebno je vzdrževati samostojnost pri dnevnih opravilih in ohranjati kondicijo.

Dnevne aktivnosti in omejitve pri multipli sklerozi

Fizioterapevti tako sestavimo program vaj, ki se nenehno stopnjujejo in prilagajajo glede na trenutno počutje in stanje posameznika. S fizioterapijo na domu omogočimo posamezniku, da v samem procesu zdravljenja kar se da motivirano sodeluje, saj domače okolje daje občutek domačnosti in s tem varnosti.

Multiple skleroze še ni možno popolnoma ozdraviti, zato se s fizioterapijo osredotočamo na odpravljanje simptomov. Nova zdravila in nove možnosti zdravljenja omogočajo lažje obvladovanje bolezni in s tem upočasnjeno napredovanje.

Za uspešno zdravljenje je poleg fizioterapije pomembna še polnovredna prehrana, čustvena stabilnost, psihično ravnovesje, izogibanje vsem dejavnikom, ki pospešujejo zagon bolezni, in redni obiski zdravnika.

Za zdravljenje multiple skleroze vam svetujemo konstantno celostno obravnavanje pod vodstvom strokovnjakov.  S fizioterapijo na domu vam  izkušeni strokovnjaki in fizioterapevti  FizoGib zagotavljamo bolj prijetno izkušnjo in obravnavo v toplini vašega doma.

Pokličite nas po telefonu ali pa izpolnite obrazec za povpraševanje in z veseljem vam bomo svetovali in pomagali.

 

Avtorica članka: diplomirana fizioterapevtka Monja Habjanič

Viri:

Dobson R. in G. Giovannoni. 2018. Multiple sclerosis – a review. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30300457/

Doshi Anisha in Jeremy Chataway. 2016. Multiple sclerosis, a treatable disease.  https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27956442/.

Tobin, Oliver. Multiple sclerosis. https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/multiple-sclerosis/diagnosis-treatment/drc-20350274.

Madell, Robin. 2019. Types of Multiple Sclerosis. https://www.healthline.com/health/multiple-sclerosis/types-of-ms.

Provance, Patricia G. 2011. Physical Therapy in Multiple Sclerosis Rehabilitation.  http://main.nationalmssociety.org/docs/HOM/physicaltherapy.pdf.

Feige, Julia, Tobias Moser, Lara Bieler, Kerstin Schwenker, Larissa Hauer in Johann Sellner. 2020. Vitamin D Supplementation in Multiple Sclerosis: A Critical Analysis of Potentials and Threats. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32188044/.

 

 

/by