Parkinsonova bolezen je zapletena nevrološka motnja, ki brez zdravljenja postopno napreduje. Zanjo so značilne klasične motorične omejitve in kognitivna zmedenost. Vzrok Parkinsonove bolezni ostaja neznan, a statistika kaže, da gre za preplet genetskih in okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na številne celične procese.
Kaj je Parkinsonova bolezen?
V osnovi je Parkinsonova bolezen nevrodegenerativna bolezen z zgodnjim odmiranjem nevronov (živčnih celic), kar pomeni velik premik v možganski kemiji. V zadnjih 30 letih se je incidenca Parkinsonove bolezni povečala od 2- do 5-krat. Primarni vzrok Parkinsonove bolezni je visoko pomanjkanje nevrotransmitorja dopamina, ki skrbi za optimalno gibanje. Ravno zaradi pomanjkanja dopamina pride do motenj v motoriki (gibanju).
Lahko traja celo desetletje, da se Parkinsonova bolezen začne kazati s hudimi posledicami.
Simptomi Parkinsonove bolezni
Ne le motnje gibanja, ampak tudi različni nemotorični simptomi so značilni za Parkinsonovo bolezen. Simptomi, ki se pojavijo pri skoraj vseh posameznikih, so:
- hiposmija (zmanjšana sposobnost vonja),
- konstipacija (zaprtost),
- motnje uriniranja,
- ortostatska hipotenzija,
- izguba spomina,
- depresija,
- motnje spanja.
V sklopu motoričnih sprememb pa se pojavijo naslednji simptomi:
- bradikinezija (upočasnjena gibljivost in pomanjkanje spontanega gibanja),
- rigidnost oziroma okorelost (posledično zmanjšana gibljivost in povečan mišični tonus),
- tremor oziroma tresavica s frekvenco 4-6 Hz (pogosta tudi v mirovanju – v rokah, ustnicah, bradi ali čeljusti),
- sprememba hoje (zmanjšanje nihanja rok, vlečenje ene noge, rahlo prekomerno upognjena drža med hojo),
- festinacija (hoja, pri kateri se z drobnimi in hitrimi koraki lovi ravnotežje).
Pri približno 30 % posameznikih, ki imajo potrjeno Parkinsonovo bolezen, ta napreduje v demenco, ki pogosto oškoduje vid.
Diagnosticiranje
Zdravniki bolezen običajno diagnosticirajo z anamnezo in nevrološkim pregledom. Če se simptomi po začetku jemanja zdravil izboljšajo, je to še en pokazatelj za pozitivno postavljeno diagnozo. Testi, ki pomagajo pri diagnosticiranju bolezni, so:
- računalniška tomografija (CT),
- genetsko testiranje,
- slikanje z magnetno resonanco (MRI),
- skeniranje s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET),
- izvedba krvne slike, ki pomaga izključiti druge oblike parkinsonizma.
Faze Parkinsonove bolezni
1. FAZA
Prva faza je najlažja oblika, pri kateri se simptomi sicer pojavijo, a niso tako hudi, da bi ovirali vsakodnevna opravila in splošni življenjski slog. Simptomi so v tej fazi minimalni, zato jih pogosto spregledamo.
Opazni simptom pri prvi fazi je npr. tresenje le na eni strani telesa.
2. FAZA
Druga faza se opredeljuje kot zmerna oblika bolezni, kar pomeni, da so simptomi veliko bolj opazni kot pri prvi stopnji. Očitnejši so lahko togost, tresenje in tremor, spremembe v obrazni mimiki.
Medtem ko mišična togost podaljšuje opravljanje nalog, faza dva ne poslabšuje ravnotežja. Pojavijo se lahko težave pri hoji in spremembe pri telesni drži, a odkloni niso tako veliki, da bi vplivali na ravnotežje.
Osebe pri tej fazi čutijo simptome na obeh straneh telesa, kljub temu da je ena stran prizadeta le minimalno.
Večina oseb v drugi fazi je še zmožna samostojnega življenja. Prehod iz prve v drugo fazo lahko traja mesece ali celo leta. Posameznega napredovanja ni mogoče napovedati, saj zavisi od vsakega posameznika.
3. FAZA
Pri fazi tri gre za srednjo stopnjo, kar pomeni pomembno prelomnico v napredovanju bolezni. Velika večina simptomov je popolnoma enakih kot v fazi dve, vendar je za tretjo fazo predvsem značilna izguba ravnotežja in zmanjšani refleksi. Gibi se upočasnijo, zato se dovzetnost za padce poveča.
Vsakodnevna opravila v tej fazi še zmeraj ne predstavljajo težave.
4. FAZA
V četrti fazi je mogoče stati brez pomoči. Za gibanje pa je morda potrebna hojca ali druga vrsta pripomočka. Parkinsonova bolezen se v četrti fazi odrazi zelo zahrbtno, saj posamezniku jemlje svobodo do samostojnosti.
Tukaj pride do nesamostojnosti v življenju, saj se gibalni vzorci spremenijo in otežijo gibanje. Samostojno življenje v četrti fazi ali pozneje lahko onemogoči številna vsakodnevna opravila.
5. FAZA
Peta faza je najnaprednejša faza Parkinsonove bolezni. Za preprečevanje padcev je potrebna celodnevna pomoč, kar pomeni tudi uporabo invalidskih vozičkov. Oseba s Parkinsonovo boleznijo v peti fazi je nezmožna za samostojno življenje.
Statistika poroča o povečani zmedenosti in pojavu blodenj v četrti in peti stopnji.
Zdravljenje
Parkinsonove bolezni ni mogoče ozdraviti, a vendar lahko z zdravili pomagamo obvladovati simptome, ki so pogosto zelo izraziti.
Vsa zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje Parkinsonove bolezni, delujejo na principu nadomeščanja izgube dopamina. Če gre za napredovanje bolezni, vam zdravnik mora odmerke pojačati, a to lahko sproži nove neželene učinke. S tem namenom obstajajo druge metode zdravljenja.
Pri osebah, ki se ne odzivajo dobro na zdravila, lahko zdravnik priporoči globoko možgansko stimulacijo. Preko elektrod se stimulirajo določena področja v možganih, ki nadzorujejo gibanje. S tem namenom se lahko kontrolira in ustavi številne patološke gibe (tremor, togost, počasno gibanje), ki so posledica Parkinsonove bolezni.
Kateri so še ostali pristopi, ki obvladujejo simptome Parkinsonove bolezni?
- Fizioterapija, delovna terapija, logopedska obravnava,
- zdrava prehrana,
- masažne tehnike, osredotočene na sprostitev telesa,
- joga, tai chi,
- meditacija in relaksacijske tehnike,
- terapija s psi, konji itd.
Čeprav Parkinsonova bolezen napreduje počasi, lahko sčasoma popolnoma ovira vsakodnevna opravila. Ta opravila, kot so skrb za dom, delo na vrtu, sodelovanje v družabnih dejavnostih s prijatelji, lahko postanejo precej zahtevna vse do te mere, ko oseba več ni sposobna ohranjati starega načina življenja.
Doživljanje drastičnih sprememb je izjemno težavno, vsekakor z vidika svojcev, a s podporo, dobro oskrbo, krepitvijo kognitivnih in motoričnih sposobnosti se je oseba s Parkinsonovo boleznijo zmožna rehabilitirati do te mere, da se bolezen zaustavi na trenutni točki. To pomeni, da se napredovanje zmanjša ali v celoti preneha.
Fizioterapija
Pri prvi fizioterapevtski obravnavi fizioterapevti ocenimo posameznikovo funkcionalno sposobnost, ugotovimo vzroke težav in na podlagi ugotovitev načrtujemo program dela.
Mišična togost in bolečine v sklepih so pogost pokazatelj Parkinsonove bolezni in s pravimi pristopi se te težave lahko pravočasno odpravijo. Cilj fizioterapije je olajšati gibanje in izboljšati hojo, gibljivost in koordinacijo (usklajenost) gibanja.
S ciljno fizioterapijo pacientu omogočimo visoko telesno pripravljenost in sposobnost samostojnosti v življenju pri vsakodnevnih opravkih.
Eden izmed načinov fizioterapevtskih metod je tehnika s povečano amplitudo. Pri njej pacienta prosimo, da izvaja pretirane telesne gibe, kot so visoki koraki in zamahi z rokami. Na ta način se poveča gibljivost v sklepih in upočasni napredovanje hipokinezije (upočasnjene gibljivosti telesa).
Parkinsonova bolezen vpliva na recipročno (vzajemno) gibanje, kot je to na primer hoja s hkratnim mahanjem rok. Spremeni se namreč vzorec gibanja. Koristni za ohranjanje recipročnega gibanja so plesni tečaji, tai chi in uporaba eliptičnega kolesa.
Fizioterapevti poskrbimo tudi za napete mišice, ki kot posledica bolezni ovirajo gibanje. Da se prepreči togost in zniža povišan tonus (napetost) v mišicah, je najbolje, če se raztezanje opravi v pogostih časovnih presledkih čez dan, ne le v sklopu fizioterapevtske obravnave, ki je po navadi na urniku enkrat na dan.
Načini fizioterapevtskih metod
Ker mišice s starostjo naravno slabijo, je vadba za moč ključna za vse, a še posebej pomembna za posameznike s Parkinsonovo boleznijo. Glede na fazo bolezni, se fizioterapevti odločimo za vaje z utežmi, trakovi in drugimi pripomočki ter tako progresivno stopnjujemo vadbo. Primerna je tudi vadba v vodi (hidroterapija), pri kateri se za krepitev mišic uporabi upor vode. Hidroterapija vpliva predvsem na tonus mišic, kar pomeni, da se zaradi toplote vode zniža mišična napetost in s tem poveča obseg gibljivosti v sklepih. Kljub temu da se fizioterapevtski plan sestavi individualno, v splošnem velja izbira vaj, ki izboljšuje gibljivost, zavedanje in izboljšanje ravnotežja, lažje izvajanje funkcionalnih aktivnosti, zmanjšanje mišične rigidnosti in izboljšanje respiratorne funkcije. Vsi cilji se med seboj prepletajo, saj že ob optimalni gibljivosti lahko pričnemo z vajami za krepitev moči. Ko dosežemo zadostno stopnjo okrepitve mišic, fokus postavimo na vaje za izboljšanje ravnotežja in tako naprej.
Fizioterapija pri Parkinsonovi bolezni se začne že pred pojavom prvih simptomov. S prilagojeno vadbo, ki jo omogočamo v vašem domačem okolju, vas pripeljemo do zaustavitve nadaljevanja faz bolezni. Skozi fizioterapevtski načrt vas pripravimo do ohranjanja samostojnosti pri vsakodnevnih opravilih. Kontaktirate nas lahko za brezplačen pogovor in določitev prvega termina.
Avtorica članka: diplomirana fizioterapevtka Monja Habjanič
Viri:
Tolosa, Eduardo, AAlicia Garrido, Sonja W Scholz in Werner Poewe. 2021. Challenges in the diagnosis of Parkinson’s disease. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/33894193/.
Mayo Clinic. 2022. Parkinson’s disease. https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/parkinsons-disease/diagnosis-treatment/drc-20376062.
Johns Hopkins Medicine. Physical Therapy for Parkinson’s Disease. https://www.hopkinsmedicine.org/health/conditions-and-diseases/physical-therapy-for-parkinsons-disease.
Cherney, Kristeen. 2021. The 5 Stages of Parkinson’s. https://www.healthline.com/health/parkinsons/stages.
